“Umrl mi je oče.“ Oh, kako boleča resnica! Besede, ki jih izrečemo skoraj šepetaje, ker se zdi, da bodo, če jih povemo preglasno, postale še bolj dokončne. Za seboj je pustil tišino, ki jo je težko osmisliti in vanjo vnesti besede tolažbe. Dovolite mi, da vam stopim naproti z nekaj besedami.
“Umrl mi je oče.“ Prvi trenutek komaj dojamem. Telo od znotraj kriči: »Ni res!« Srce potrebuje čas, da začne sprejemati novo realnost, a prvi dnevi so pogosto neusmiljeni – polni opravkov, težkih pogovorov, odločitev in skrbi. Urediti je treba vse potrebno za pogreb, obvestiti sorodnike, odgovarjati na vprašanja, čeprav bi si človek želel samo obstati, zakopati se pod odejo, morda poiskati tiste stare fotografije, na katerih ste bili skupaj z njim presrečni…
“Umrl mi je oče.“ V takšnih trenutkih je človek razpet med bolečino in odgovornostjo. Med solzami in organizacijo. In prav zato želim, da veste: v teh dneh vam lahko stojim ob strani z vso občutljivostjo in spoštovanjem. Lahko pomagam pri izboru skladb za njegov pogreb – takšnih, ki so mu bile blizu ali ki bodo nežno pospremile njegovo slovo. Lahko pomagam pri sestavi govora, da bodo besede stekle takrat, ko jih sami morda ne boste zmogli izreči. Lahko pa sem le sogovornica, ki predvsem posluša, ponudi ramo, kamor se lahko nasloniš, nekdo, ki mu zaupate tisto, kar drugim (še) ne zmorete.
“Umrl mi je oče.“ Moj oče je umrl nenadoma. Bilo je že leta 2009, ko sem jaz imela 21 let. Na morju je pripravljal sidrišče za čoln, ko se je pod vodo morda precenil in sam ni mogel več ven. Spomnim se tistega trenutka, ko sem ugotovila, da je nekaj narobe. Ja, bila sem zraven, na obali. Morje je bilo nekoliko razburkano, v daljavi sem opazila nekaj, kar je spominjalo na veliko plavajočo vrečo tik pod gladino vode. Bil je njegov hrbet. Klic na pomoč, oživljanje, trenutki negotovosti… in dokončno sporočilo, ki zareže v srce. Strah, kaj bo sedaj… Kot najstarejša hči sem se od njega poslovila tako, da sem ob zaključku pogrebne maše zapela solistično skladbo In Paradisum iz Fauréjevega Requiema. Že prej sem mu kupila kapitanovo kapo in napisala pismo. Bil je moj kapitan. Čeprav je bil v resnici zelo dober mizar, zato me danes nanj predvsem spominja kak res lep lesen izdelek. Hvaležna sem, da sem ga imela v svojem življenju, čeprav le v času otroštva in rane mladosti. Naučil me je marsikaj in še vedno se kdaj v mislih, sanjah in molitvah srečujem z njim.
“Umrl mi je oče,“ lahko sedaj s časovno razdaljo rečem v miru. Moj pristop podpore vam po tej izkušnji temelji na poslušanju. Želim razumeti, kakšen je bil vaš oče. Kaj ga je razveseljevalo, kaj ga je zaznamovalo, kaj vam je pomenil. Vsak človek je zgodba zase – in vsaka zgodba si zasluži, da je povedana spoštljivo, z občutkom in toplino. Tudi če ni bilo vse tako, kot bi si želeli. Danes verjamem, da je slovo lahko tudi trenutek hvaležnosti. Za vse nauke, za oporo, za skupne poti. Tudi če so bile vmes neizrečene besede ali nedokončani pogovori – odnos med očetom in otrokom je praviloma nekaj globokega in edinstvenega.
Ko in če boste začutili, da potrebujete pomoč ali podporo, sem tukaj. Do takrat pa vam želim predvsem miru, povezanosti z bližnjimi in dovolj moči za vsak naslednji dan, korak za korakom.
S spoštovanjem in sočutjem,
Kristina Ravnjak
