V tej blog objavi razkrivam ozadje svoje odločitve, da bo v mojem življenju petje vedno imelo posebno mesto – tudi če še danes počnem več stvari hkrati.
Iskanje imena in poslanstva
Konec leta 2012 sem si poleg imena, ki so mi ga dali starši, nadela še umetniško ime. Postala sem Kristina Angelika – po poklicu krajinska arhitektka, v srcu pevka.
Takrat sem že živela »na svojem«, a sem še vedno iskala svojo pravo pot, svoje poslanstvo. Danes vem, da sem vse to odkrivala počasi, po koščkih.
Blog, preprostost in pogled na svet
Že takrat sem pisala blog (kristinangelika.blogspot.com) – morda celo bolj zavzeto kot danes. Ko ga berem za nazaj, vidim, kako zelo preprosta, skoraj naivna sem bila. V vsem sem videla lepoto, nikoli nisem nikomur namenila slabe besede.
Pogled nazaj ob Slovenija ima talent
Ko sem se leta 2024 prijavila v šov Slovenija ima talent, sem se znova ozrla nazaj in premislila svojo pevsko pot. Nastop sicer ni bil izbran za uvrstitev v televizijsko oddajo, a zame je imel globok osebni pomen.
Takrat sem povedala, da sem se od pokojnega očeta poslovila s pesmijo. Na njegovem pogrebu sem zapela In Paradisum iz Fauréjevega Requiema. Z očetom sva bila in sva še vedno posebno povezana, čeprav o tem nikoli nisva veliko govorila. Pomemben vzor mi je bila tudi njegova babica, moja prababica Angela Dovjak. Pela je v žalosti in veselju, vedno. Preživela je hude preizkušnje druge svetovne vojne in ponosno zapela na Kongresnem trgu ob osamosvojitvi Slovenije. Njej sem posvetila svoj nastop na Slovenija ima talent in zapela skladbo Kot nekdo, ki imel me bo rad.
Če me kdo vpraša, zakaj nisem študirala glasbe, čeprav sem si globoko v sebi vedno želela postati pevka, običajno odgovorim, da to zame nikoli ni bila realna možnost. Zakaj, bom razložila v nadaljevanju.
Prvi stiki z glasbo in izbira študija
Kot otrok sem začela peti iz zelo preprostega razloga – da so mi nedeljske svete maše hitreje minile. Posebno sem se počutila na koru med cerkvenimi pevci, zato sem tja vedno znova zahajala.
Z očetom, ki je bil mizar, sem v otroštvu preživela veliko časa v njegovi delavnici. Vedno mi je bil vzor. Kot deklica sem govorila, da bom postala arhitektka za notranjo opremo, da bi on uresničeval moje načrte. Ko pa sem v reviji Moj mali svet prvič spoznala poklic krajinskega arhitekta, sem vedela, da je to moja prava pot. Izbrala sem študij.
V osnovni šoli sem igrala prečno flavto, v študentskih letih pa sem se pridružila Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Tam sem postopoma krepila tudi svoj – sprva precej preplašeni – nastop na odru.
Zbor, potovanja in ljubezen
Z zborom so se mi začele uresničevati tudi sanje o potovanjih. Pozno jeseni leta 2007 sem prvič letela na Norveško, sledile so Južna Afrika, Filipini, Tajvan, Peking, London, Češka, Španija …
A niso bila samo potovanja tista, zaradi katerih sem v zboru vztrajala skoraj sedem let. Tam sem spoznala tudi svojega bodočega moža.
Sporočilo, ki je vse spremenilo
Tik pred tem pa se je zgodilo še nekaj zares posebnega. Ne spomnim se več natančno, kako se je začelo, imam pa shranjena elektronska sporočila, ki sva si jih takrat pošiljala s prijateljem Andrejem, sopevcem.
Najprej mi je napisal:
»Tvoj glas je res nekaj posebnega. Bi se učila solopetja?«
Odgovorila sem mu:
»Veš, marsikdo mi je to že rekel, pa nisem poslušala … morda.«
Sanje o Evroviziji
Takrat je v meni začelo tleti. Kmalu sem mu napisala:
»Imam željo, sanje … Rada bi pela. Rada bi dobro pela in nastopila na Evroviziji. Misliš, da je to mogoče? Evrovizija 2013 je v Malmöju, mestu, kjer sem preživela štiri mesece svojega življenja …«
Spodbuda in realnost
Njegov odgovor je bil prizemljen, a hkrati spodbuden. Evrovizija se mu je zdela oddaljen svet, drugačen od klasične glasbe, a dodal je misel, ki mi je ostala za vedno: »Če imaš takšne sanje, jih uresniči. Samo tako je človek lahko srečen in zadovoljen.«
Prvi koraki v solopetju
Prosila sem ga, naj mi pomaga priti do učiteljice petja, ki bi me poslušala in mi iskreno povedala, kakšne možnosti sploh imam. Evrovizija je bila morda le preblisk, želela pa sem svetu predati sporočilo, ki sem ga nosila v sebi.
In tako se je začela moja pot solopetja.
Učenje, oder in vloge
Andrej je moj glas primerjal z glasom Anne Netrebko. Udeležila sem se seminarja Singing Body Practice in nato začela z urami petja pri Alenki Slokar Bajc.
Sodelovala sem v čudovitem projektu, kjer sem se prelevila v Susanno v operi Figarova svatba, v APZ Tone Tomšič pa sem zapela tudi pomemben solo v skladbi Music for a While.
Življenje med poklicem in petjem
Potem sem se poročila, se iz Ljubljane preselila na Koroško, zanosila. Bila sem malo krajinska arhitektka, malo pevka. Dokončala sem študij krajinske arhitekture in v letu 2019 zagovarjala svoje magistrsko delo. Junija 2022 pa mi je Glasbena šola Slovenj Gradec podelila še spričevalo o končani višji stopnji glasbene šole iz predmeta petje. Na zaključnem koncertu sem na svojo željo odpela Mozartovo Exultate, jubilate – eno tehnično in izrazno najzahtevnejših sopranističnih skladb. Govori o radosti in veselju, ki ju je v letih, ko sta bila otroka še zelo majhna, ob vseh obveznostih včasih tudi meni primanjkovalo. A ko pojem, je spet tam.
Zakaj vem, da bom pela
Danes vem, da petje ni nekaj, kar sem si izbrala. Je nekaj, kar me je ves čas potrpežljivo čakalo. Med študijem, delom, materinstvom, selitvami in še čem. Petje je moj način molitve, moj prostor resnice in moj glas takrat, ko besede niso dovolj. Še posebej pride do izraza to takrat, ko zapojem na pogrebu.
Ne vem, kam me bo ta pot še vodila. Vem pa, da brez nje ne bi bila cela jaz.
Kristina Ravnjak
