Včeraj bi moj ati dopolnil 59 let. Pogrešam ga.
Vsako leto, ko pridejo ti dnevi, se čas za trenutek ustavi. Na koledarju je 2. julij. Za večino ljudi eden izmed mnogih poletnih dni. Zame pa je to posebendan.Dan, ko se spomini oglasijo nekoliko glasneje, hvaležnost pa je prepletena s pogrešanjem. Nato pa še 18. julij, dan, ko smo ga za vedno izgubili v njegovi fizični obliki…
Sprašujem se, kakšen človek bi bil danes moj oče. Morda bi bil še nekoliko bolj zrel, kot v času, ko je zapustil ta svet. Morda bi se naučil, da se je treba v življenju potruditi, a ne za vsako ceno. Kaj bi mi rekel? Ali bi bil ponosen name? Ali bi se še vedno smejal enako iskreno, kot se je vsakokrat prav na morju, kjer je za nekaj dni odložil skrbi svojega mizarskega podjetja in postal preprosto ati svojim petim otrokom.
Bil je še zelo mlad, ko sem prišla v njegovo življenje. Njegova prvorojenka. Njegov ponos. Njegova »ta lepa«. Kot otrok ga nisem vedno razumela. Zdelo se mi je, da je prestrog. Da preveč dela. Da premalokrat pokaže nežnost. Šele mnogo let pozneje sem začela na njegovo zgodbo gledati z drugačnimi očmi. Zgodbo mladega fanta, ki je želel ustvariti nekaj iz nič. Ki je nosil odgovornost za družino. Ki je verjel, da se je za prihodnost vredno boriti.
V meni še danes živita njegov pogum in prepričanje, da je mogoče več, kot si upamo verjeti.
Ko se je poslovil, sem čutila, da se od njega lahko poslovim le s pesmijo. Ne kakršno koli, s pesmijo, ki izraža lepoto nebes. Zapela sem “In Paradisum” iz Faurejevega Requiema.
To je bil prvi pogreb, na katerem sem pela. Nisem vedela, da jih bo sledilo še veliko.
Danes srečujem ljudi, ki se poslavljajo od staršev, partnerjev, otrok, prijateljev. Srečujem tišino, ki je besede ne dosežejo. In vedno znova vidim, kako pesem nežno naredi prostor solzam, hvaležnosti in ljubezni.
Ob tem vedno znova spoznam nekaj pomembnega.
Ne boli samo dan smrti.
Boli in opomni te tudi rojstni dan. Obletnice. Prazniki. Naključni vonji. Pesmi. Mesta. Dan, ko ti nekaj ne gre, dan, ko bi najraje z vsemi na svetu delil veselje, njega ali nje, pa ni tukaj… In včasih povsem običajen večer, ko se zaveš, da bi nekomu tako rad povedal, kako je minil tvoj dan.
Svet pa medtem teče naprej.
Ljudje hitijo v službo, po nakupih, na dopust. Ti pa nosiš datum, ki ga vidiš skoraj samo ti.
Morda prav zato tole pišem. Da ne bi bil le “moj” datum. Da lahko delim… svojo zbeganost, svoje veselje in svoje boje. Ker verjamem, da si moramo dovoliti kratek postanek. Ne samo ob smrti, temveč tudi sredi življenja.
Kolikokrat živimo, kot da imamo na voljo neskončno časa? Kolikokrat odlašamo z besedami »rad te imam«, z obiskom, s telefonskim klicem, z odpuščanjem ali s tem, da bi končno zaživeli bolj v skladu s seboj?
Ob vseh slovesih, ki sem jim bila priča, sem spoznala, da življenje ni predvsem vprašanje dolžine.
Je vprašanje globine.
Vprašanje, ali smo si upali ljubiti.
Ali smo si vzeli čas za ljudi, ki jih imamo radi.
Ali smo znali poskrbeti zase, da nas življenje ni zagrenilo.
Ali smo pustili za seboj več hvaležnosti kot obžalovanja.
Moj ati me tega ni naučil z besedami.
Naučil me je s svojim življenjem. In smrtjo. Utopil se je namreč na prvi dan dopusta leta 2009, ko je pripravljal sidrišče za čoln. Mislim si, da zato, ker si je želel samo še nekaj malega do konca opraviti pod vodo… očitno mu je uspelo. Privezal je bojo, a ostal brez svojega naslednjega diha.
In morda je prav iz te družinske tragedije zraslo nekaj, kar je moje največje poslanstvo. In pomembno je, da to zapišem, dobro je, da ste prebrali. Hvala.
In čeprav ga ni več tukaj, ga srce še vedno prepozna. Ker ljubezen ne pozna meja. Ker se sliši iz nebes, da je – na nek drugačen način – še vedno del tega sveta.
Kristina Ravnjak
